Čeprav ni strogo koza, je gorska koza rastlinojeda in čredna žival. Divje živi v gorah in hribih različnih držav. Eden lahko tehta do 300 funtov, skoči več metrov v zrak in lahko živi do 12 let. Obstajajo opazne razlike med gorskimi kozami različnih regij in spodaj smo našteli 13 vrst tega gorskega prebivalca ter njihove značilnosti in lastnosti.
13 vrst gorskih koz
1. Alpska koza
Alpina je velika koza, ki je bila vzrejena za plodno proizvajalko mleka. Izvirajo iz francoskih Alp in so v skoraj vseh barvah. Zaradi njihove mlečnosti so priljubljene koze za molznico in rejo, pogosteje jih najdemo na domačijah ali kmetijah, kot pa divje živijo v gorah. K temu pripomoreta njihova ubogljiva narava in dejstvo, da njihovo mleko velja za prehransko koristnejše od mleka sanenske koze, ki je najbolj priljubljena molzna koza.
2. Altajska koza
Altai je tudi domača koza, vendar je bila prvič vzrejena v avtonomni sovjetski socialistični republiki Gorno-Altaj, v nekdanji Sovjetski zvezi, kjer so lokalne koze parili z donsko kozo. Altai ima visok donos volne in je srednje do majhna pasma. So vzdržljive in se upirajo mrazu, kar je bilo nujno za mrzle noči. Volna je lahko črna, temno rjava ali siva.
3. Gorska koza v škornju
Planska gorska koza, znana tudi kot Stiefelgeiss, je redka pasma gorske koze. Ocene kažejo, da je ostalo manj kot 1000 te pasme. Izvirajo iz švicarskega gričevja St. Gallen. Regija je znana po snegu, planinska koza pa se je vremenu prilagodila z dolgo dlako. Dolga dlaka ni kosmata in pasma se pridušno vrača zahvaljujoč prizadevanjem švicarskega Kluba rejcev škornjarjev.
4. Karpatska koza
Karpatska koza, ki je znana tudi kot Koza Karpacka, izvira iz Karpatov v vzhodni Evropi, regije, ki vključuje ledene hribe Slovaške, Poljske, Ukrajine in Romunije. Koza je običajno bele barve, čeprav obstajajo tudi rjavi in rjavi primerki. Imajo dolgo dlako, ki jim pomaga pri boju proti mrazu, vendar je tej pasmi resna nevarnost izumrtja. Program za zaščito preostalih nekaj ducatov te pasme je bil uveden leta 2005. Leta 2012 je bilo registriranih le 40 samic.
5. Ciociara Grigia
Ciociara Grigia je domača koza. Znano je, da izvira iz območja Frosinone, blizu Lacija v Italiji. Predvsem ta dolgodlaka pasma z imenom, ki v prevodu pomeni "Dve ženski sivi", je sive ali srebrno sive barve. Najdemo jih z rogovi in brez njih, vzrejajo pa se zaradi njihove plodne proizvodnje mleka in mesa. Trenutno je v Italiji ostalo manj kot 700 registriranih koz Ciociara Grigia.
6. Koza Changra
Changra koza se imenuje tudi Pashmina koza. Živi v ledeni puščavi Changthang v Tibetu in je zelo cenjen zaradi svojega čudovito mehkega kožuha. Koza Changra, ki živi pri temperaturah, ki običajno padejo krepko pod ničlo, je razvila zelo dolgo dlako, ki je presenetljivo prožna za nekaj tako gostega in ščiti pred mrazom. Ima podlanko z dlakami, ki so osemkrat tanjše od človeških las. Je približno osemkrat toplejša od ovčje volne, nastala pašmina volna pa je ena najdražjih kašmirskih voln na svetu. Nabiranje in priprava volne je zelo dolg in mukotrpen proces, ki se običajno opravi ročno, in je eden od razlogov, da je ta pašmina tako draga.
7. Irska gorska koza
Irska gorska koza je domača pasma koz, ki se redi zaradi mesa in mleka. Velja za nevarno ogroženo žival in naj bi obstajala le kot divja populacija. Oba spola koz sta rogata in bradata, koza pa ima lahko črno, sivo ali belo dlako. Leta 1994 je bilo v domačem staležu še vedno več kot 6000 glav te pasme, zdaj pa jih ni več.
8. Gorska koza
Skalna koza, pogosteje imenovana gorska koza, je alpska koza, ki je izjemna pri plezanju in hoji po strmih stenah. Menijo, da izvirajo nekje med Tibetom in Mongolijo. Sodobna različica koze zdaj živi v Skalnem gorovju in Cascade Range, pa tudi na različnih drugih lokacijah v Severni Ameriki. Živijo na visoki nadmorski višini, čeprav se občasno spustijo na morsko gladino.
9. Pirenejska koza
Pirenejska koza je izumrla leta 2000. Koze so živele v Pirenejih in kljub prizadevanjem za kloniranje zadnjega primerka pirenejske koze ostajajo izumrle. Leta 2003 pa so znanstveniki uporabili zamrznjeno kožo zadnje pirenejske koze in ustvarili kloniranega teleta. Tele je živelo nekaj minut, a je takoj po rojstvu poginilo. Pirenejska koza je bila znana tudi kot pirenejski kozorog ali pod španskim imenom bucardo.
10. Sempione koza
Koza Sempione je bila najdena v gorah Piemonte v Italiji. Večkrat so bili razvrščeni kot izumrli, vendar trenutno obstajajo poročila o med štirimi in 30 primeri pasme, ki so še živi. Vzrejen je bil zaradi mesa, vendar je bil le srednja do majhna pasma. Ima belo ali smetano volno in oba spola sta rogata in imata bel obraz.
11. Sirska Jabali koza
Sirska koza Jabali prihaja iz gorovja Jabali v Siriji. Vzrejene so kot domače koze, so črne in oba spola rogata. Jabali koza je trdoživa žival in je bila vzrejena predvsem zaradi mleka. Domačini uporabljajo mleko za pitje in tudi za predelavo gheeja in drugih izdelkov. Koza se lahko uporablja tudi za meso in je prepuščena naravni paši večji del leta, le z omejenim dopolnjevanjem v hladnih mesecih.
12. Xinjiang koza
Ta pasma koz je vzrejena v gorah Xinjiang na Kitajskem in velja za dober vir kašmirske volne. Vzrejajo se tudi za proizvodnjo mesa in mleka, zaradi česar so večnamenske. Večina teh koz je belih, čeprav lahko najdete tudi črne ali rjave primerke. Oba spola sta rogata in koza velja za trdoživo pasmo.
13. Jemenska gorska koza
Jemenske gorske koze so običajno črne in jih najdemo v gorah severnega Jemna. Zaradi mrzlih razmer je pasma koz razvila dolg kožuh toplega krzna. Vzgajali so ga zaradi krzna, pa tudi zaradi proizvodnje mleka in mesa.
Vrste gorskih koz
Planinske koze živijo v hribih in gorah. Prilagojeni so ne samo za spopadanje z zahrbtnimi obrazi gora, temveč tudi za nezmerne vremenske razmere, s katerimi se morajo soočiti. Običajno bodo imeli daljše lase, ker jih ščitijo pred mrazom in preprečujejo veter. Za domačine, ki so prvi redili večino teh pasem koz pred več sto leti, bi se runo izkazalo za enako uporabno kot mleko in meso.
